Župnija Podsreda

Podsreda se kot vikariat omenja 1426, leta 1765 pa je postala župnija. O zgodnji razširitvi in organiziranju krščanstva na tem prostoru priča prafara sv. Mihaela na Pilštanju, kamor je takrat spadala tudi Podsreda. V listinah se prafara omenja že 1169. Z reformami Jožefa II., ki je določil, naj se škofijske meje prilagodijo deželnim, je 1786 ozemlje današnjega kozjanskega dekanata prešlo pod oblast lavantinske škofije, a patronat nad tem ozemljem je ostal ljubljanskim škofom kot lastnikom gornjegrajske gospoščine. 1859 je bila tudi cerkvena ureditev Štajerske in Koroške prilagojena novi upravni razdelitvi in škofijski sedež se seli v Maribor, kar je bila predvsem zasluga A. M. Slomška. 1964 se je lavantinska škofija preimenovala v Mariborsko lavantinsko škofijo.

Od leta 2006 župnija Podsreda spada pod novo škofijo Celje. Leta 2022 so se dekanije Kozje, Rogatec, Šmarje pri Jelšah, ki so sestavljale Kozjanski naddekanat, združile v enotno dekanijo. Dekan je Damjan Ratajc, župnik v Šmarju pri Jelšah, prodekan pa p. Ernest Benko iz Olimlja.

Cerkev sv. Janeza Krstnika Podsreda

Prvotna cerkev Sv. Janeza Krstnika je pogorela v požaru 1798, od nje je ostal samo rebrasto obokani prezbiterij, ki so ga spremenili v mrtvašnico in ga uporabljali do 1871. V 19. stoletju so zgradili novo cerkev. Notranjost je poznobaročna, krasijo jo freske Tomaža Fantonija iz let 1877-1878. Veliki oltar je podobarski izdelek iz leta 1865. Nad oltarjem visi slika, delo znamenitega Franca Mihaela Straussa iz 18. stoletja in prikazuje krst v Jordanu. Stranska oltarja sta tabernakeljskega tipa iz 19. stoletja. Levi oltar, ki je bil prej glavni, ima na tabernaklju kip Matere Božje. Desni oltar ima zgoraj Deizisno skupino in Magdaleno, ki poljublja Križanemu noge. Prižnica iz leta 1834 je delo graškega umetnika Ivana Hermana, orgle baročnega tipa pa je leta 1822 izdelal mariborski mojster Jožef Otonič.

Sv. Janez Krstnik je bil sin Zaharija in Elizabete. Elizabeta je bila sorodnica Jezusove Matere Marije. Po Lukovem evangeliju je bilo Janezovo rojstvo povezano s čudežem in v naprej oznanjeno po nadangelu Gabrijelu. Ko je odrasel, je Janez v sebi začutil Božji klic. Odpravil se je v puščavo, kjer je živel kot puščavnik. Ostro je kritiziral tiste, ki so se samo na zunaj delali poštene in pravične. Tiste, ki so se res sklenili poboljšati, pa je krstil v reki Jordan (Mt 3,1-12). Tudi Jezus se je prišel krstit k Janezu in tako pokazal, da začenja novo poglavje v svojem življenju (Mt 3,13-17). Iz tega obreda izvira tudi krščanski krst, ki pomeni vstop v občestvo vernih.

Kapela svete Ane na Starih gorah nad Podsredo

Kapela je po stilu sodeč iz začetka 14. stoletja in stoji v neposredni bližini cerkve Matere Božje sedem žalosti.

Kapela je v gotskem stilu grajena stavba z gotskim rebrastim svodom. Sestavljena je iz ladje ter ožjega prezbiterija. Veliki oltar v kapeli je neogotski. 1877 so kapelo popravljali in takrat je dobila današnjo podobo.

Sveta Ana je bila mati Device Marije ter Jezusova stara mati. Sv. Ana je zavetnica (patrona) proti revščini, pa tudi proti nevihti. Skupaj z možem Joakimom pa je zavetnica zakoncev. Priporočajo se ji tudi razni obrtniki, zlasti pa rudarji. Viri za Anino življenje so spisi: Evangelij o Marijinem rojstvu, Psevdo-Matejev evangelij in Jakobov predevangelij.

Kapela sv. Mohorja in Fortunata na Starih svetih gorah nad Podsredo

Kapela je bila zgrajena v začetku 15. stoletja in je bila 1893 popolnoma preurejena kot 14. postaja križevega pota. V kapeli so ohranjeni trije neogotski oltarji. Kapelo sestavlja ladja in nižji prezbiterij. V stenah kapele so tri neogotska okna, originalno gotsko okno pa je zazidano.

Najstarejša slovenska knjižna založba, Mohorjeva družba, je bila ustanovljena leta 1851 na pobudo blaženega škofa Antona Martina Slomška. Knjižni družbi je izbral za varuha prav sv. Mohorja in Fortunata. Mučenca sv. Mohor in Fortunat sta bila zavetnika oglejskega patriarhata. Oglej je bil žarišče misijonskega delovanja med Slovenci, bila sta prva zavetnika ljubljanske škofije.

Sv. Mohor je bil škof, Fortunat pa diakon. Mučeništvo naj bi po zapisih prestala pod cesarjem Dioklecijanom. Zgodovinsko jedro o teh dveh svetih mučencih nam pove, da sta pred poganskim sodiščem pogumno pričala za Jezusa Kristusa.

(Oglej je bilo veliko slavno mesto, največje za Rimom v Italiji. Med preseljevanjem narodov so ga leta 452 požgali Huni. Kmalu si je opomoglo in prevzelo skrb za krščanska občestva na vzhodu evropske celine.)

Križev pot na Stare svete gore nad Podsredo

Križev pot je baročno delo, omenjeno že leta 1738. Posebnost križevega pota so napisi v bohoričici.

Kot pravi farna kronika, so kapelice s trudom, brez velikega znanja gradili farani sami. Urejen je bil l. 1834. Obnovili so ga v letih 1893-1894, ko so kapelice dobile novo notranjo podobo z lesenimi plastikami Ferdinanda Stuflesserja. Vse kapelice imajo nišo in volutasto (voluta je arhitektonski okrasni element v obliki spirale, polž) zaključeno čelo, ohranjeni so še sledovi poslikave. V zunanji podobi se razlikuje tretja kapelica, ki ima strešni zvonček in že omenjena kapela sv. Mohorja in Fortunata, ki je kljub predelavi v štirinajsto postajo ohranila svojo prvotno obliko. Dandanes farani lepo skrbijo za kapelice, saj ima vsak zaselek svojo kapelico, zaselki pa so tudi napisani na zgornji stani vsake kapelice.

Ob postajah križevega pota kristjani molimo in tako premišljujemo, sočustvujemo in podoživljamo Kristusovo trpljenje. Vsako leto na cvetni petek imamo procesijo z molitvijo in petjem cerkvenega pevskega zbora. Zaključimo s sveto mašo v podružnični cerkvi Matere Božje sedem žalosti.

Začetki križevega pota segajo v Jeruzalem, kjer so z obiski svetih krajev začeli gojiti čaščenje trpljenja Odrešenika.

Podružnična cerkev Matere Božje sedem žalosti na Svetih gorah nad Podsredo

To je romarska cerkev, posvečena Materi Božji sedem žalosti. Cerkev, kapelice križevega pota in kapela sv. Ane tvorijo neločljivo celoto. Cerkev se prvič omenja leta 1347. Sestavljena je iz pravokotne ladje, precej višjega prezbiterija, na katerem je ohranjeno dvodelno okno s krogovičjem in zvonika. Glavni oltar v prezbiteriju je iz leta 1612. Je primer »zlatega oltarja«, ki ima v niši kamnit kip Sočutne iz leta 1410. Stranska oltarja sta bila izdelana v prvi četrtini 18. stoletja. Na sredini cerkve stoji zidan podstavek z železno ograjo in baročnim baldahinom, pod katerim je novejši kip Sočutne. Cerkev ima ohranjena dva zvonova, enega iz leta 1609 in drugega iz leta 1924. Orgle so iz leta 1823. Imajo devet registrov, razdeljenih na en manual in pedal. Obseg manualne klaviature je 54 tipk, pedalne pa 18 tipk.

Farani kot tudi verniki iz drugih delov Slovenije se udeležijo sv. maše tudi na zahvalno nedeljo. Naš upokojeni duhovnik Alojzij Weingerl, ki še vedno opravlja Božjo službo s sočutjem do vseh faranov, je v pridigi poudaril, kako lepo je, če znamo pridelke, ki jih v jeseni skrbno pospravljamo, podeliti tudi med tiste, ki si iz kakršnegakoli razloga sami ne zmorejo pridelati. Pesmi cerkvenega pevskega zbora pa so mogočno, zahvalno prepevali pesmi v čast Materi Božji, zadoneli po vsej cerkvi do vseh in do vsakega posameznika v njihovih skritih, tihih zahvalah…

Naš sedanji župnik Damjan Kejžar, ki je dodatno dobil zraven svoje župnije Sv. Peter pod Sv. gorami še župnije Podsreda, Kozje, Buče, Polje ob Sotli, pa je na zahvalno nedeljo 6. 11. 2022 gostil prav posebnega gosta pri sv. maši na Svetih Gorah, celjskega škofa msgr. dr. Maksimiljana Matjaža, ki je v svoji pridigi poudaril, da smo dobili v Dar svoje življenje, da smo Božji otroci, da moramo ta dar podeliti.

Bog je ljubezen. Na svetu smo zato, da smo drug drugemu sočutna bližina, v dobrem in slabem. Sočutje pa nam pokaže pravo pot našemu življenju.

Cerkev sv. Ožbalta Pečice

Ignac Orožen, Das Bisthum und die Diöcese Lavant. VI. Teil. Das Dekanat Drachenburg, 1887. Na straneh 305-310 piše o cerkvi v Pečicah.

Najprej o nekdanji cerkvi, ki so jo odstranili leta 1857 in na njenem mestu zgradili novo. Da bodo zgradili novo cerkev, so sklenili leta 1847. Novo cerkev je gradil med leti 1857 in 1863 gradbeni mojster Bartholo del Messier pod vodstvom kaplana Georga Marinka s sodelovanjem cerkovnika Antona Švajgerja, v stilu nove podsreške cerkve. Cerkev meri v dolžino 19,5 m in v širino 11,67 m. Blagoslovil jo je 15. 11. 1863 dekan Martin Sevnik, župnik pri Sv. Petru pri Kunšperku.

V novo cerkev so bili preneseni tudi vsi trije stari oltarji.

Glavni oltar sv. Ožbalta z napisom: S. Oswalde ora pro nobis (1661). Obnovljen 1863. Desni stranski oltar sv. Lucije: S. Lucia ora pro nobis (1663).

Levi stranski oltar sv. Florijana: Hoc altare ad Honorem S. Oswaldi sub. adm. Rdo. Gregorio Fleriz Vicario Loci P. Tre. Syndico Benedicto Okroschek erectum est 1669 a conjuge sua Margaritha.

V zvoniku sta bila nameščena dva zvona z napisi:

• veliki zvon: Sancta Maria ora pro nobis (1774). Caspar Balthasar Schneider Celeae me funfit.
• mali zvon: Anton Veres F.C. Zagrabiae (1823).

Zvonik je leta 1878 dobil streho v novi piramidasti obliki.

V cerkveni kroniki pa piše še:

25. oktobra 1904 je cerkev v Pečicah dobila nova zvonova. Slovesno mašo je vodil Alojzij Gričnik. 16. 12. 1916 je vojska vzela oba zvonova v Pečicah. Veliki zvon je bil vlit 1765 in je imel 425 kg, mali zvon je bil vlit 1904, imel pa je 132 kg, skupaj sta tehtala 557 kg.

Leta 1923 sta bila v cerkev nameščena nova zvonova; pravzaprav preliti srednji zvon, ki je ostal med vojno v cerkvi in je počil ter novi mali zvon. Srednji zvon je posvečen sv. Ožbaltu, tehta 240 kg in ima glas »c«, mali zvon, tehta 140 kg in ima glas »f«. Posvečen je Srcu Jezusovemu. Oba zvonova so naredili v zvonolivarni Bühl v Mariboru.

Leta 1998 je Kozjanski park sofinanciral sanacijo strešne konstrukcije.